Ta vprašanja se rodijo in razvijajo v moji glavi, ko sem žalostna. Včasih si na ta vprašanja ne znam odgovoriti...niti se ne trudim preveč, da bi si znala. Samo razmilšjam o tem... Zakaj se meni to dogaja? Zakaj ravno meni? Ko sem žalostna, ko sem na tleh se sovražim...sovražim svoje misli, svoj občutek, svoje srce...sovražim vse. Sovražim vsak glas, vsak šum...vse...rada bi tišino samo zase. Vendar slabe misli vedno izginejo, ko zaspim. Zjutraj se zbudim nova...drugačnega mišljenja...vse je drugače... Nič več me ne skrbijo vprašanja ...zakaj živim...kaj počnem na tem svtu... Zavem se, da je veliko ljudi bolj nesrečnih kot jaz. Vsi pa imamo kakšen dan, ki je obdan s slabimi mislimi ... s tem se spopadamo vsak na drugačen način...Vsi bi morali delati na tem, da bi bili srečni in nasmejani...polni upov..., saj z žalostnimi dnevi ne delamo dobro nikomur ...Ne sebi in ne ljudem okoli nas.
+of+js+pa+ina.jpg)
.jpg)
